SPOŠTOVANI STARŠI!

Danes dne, 24. 6. 2020 smo skupaj z učenci sneli šolsko zastavo tako na centralni šoli kot podružnici in na njeno mesto obesili tisto počitniško "JUHUHU, POČITNICE SO TU". Dovolite mi, da se vam ob zaključku pouka zahvalim za vaše nesebično sodelovanje in razumevanje v času epidemije, ki nas je vse dodobra presenetila. Pouk na daljavo je bil za nas in za vas preiskušnja, ki je zagotovo brez vas ne bi zmogli. Še enkrat prejmite velik HVALA tako v mojem kot v imenu vseh učiteljev OŠ Sveta Ana.

                                                                                                                                                                                                                      Ravnatelj

Več fotografij tukaj

Več fotografij tukaj

Od marca do maja 2020 je bil razpisan FOTO natečaj z naslovom

POZDRAV POMLADI – NARAVA SE PREBUJA

Sodelovali ste lahko vsi učenci naše šole.

Fotografije je poslalo 10 učencev:

Brin, Marcel, Aljaž   4.r

Daša, Eva Marija   6.r

Vid, Vita, Maja, Julija   7.r

Tamara 9.r

Komisija je prispele fotografije (33) pregledala in izbrala 5 najboljših in najbolj domiselnih.

Vsi sodelujoči prejmejo pohvalo za sodelovanje, nagrajenci pa praktično darilo. Pohvale in nagrade bodo podeljene zadnji šolski dan v razredu.

Prispele fotografije bodo objavljene tudi v šolskem časopisu Anine novičke.

Prvo nagrado je prejela Tamara iz 9. razreda.

9. 3. 2020, torej teden dni pred razglasitvijo epidemije, je bilo na 2. osnovni šoli Slovenska Bistrica izvedeno državno tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje. Na tekmovanju so sodelovali tekmovalci v različnih starostnih skupinah. Z naše šole se ga je udeležila učenka 9. b Nives Ornik in bila nadvse uspešna. Osvojila je namreč zlato priznanje. Iskreno ji čestitamo za ves trud in prizadevnost, ki ju je vložila v dolge priprave in v tekmovanje. Bravo, Nives!

Namesto spisa z državnega tekmovanja, ki po pravilih ostane pri komisiji, pa lahko tukaj preberete Nivesino črtico, ki je prava mala literarna mojstrovina.

Mateja Kramberger

OBRAZNA HIMALAJA

Včasih pride ta čas, ko manjka ti karizme in ljubezni, ko vse prepreke naenkrat se zdijo prave bolezni, ko besede bolijo bolj kot po navadi in ko se skupek idealizacij populacije kaže kot goreče srce … pa ne tisto hrepeneče goreče srce, temveč srce, ki v tebi goreče prepereva, tisti plamen, ki osivi srce, ga spremeni v saje in ga posrka v neprekinjeno ravnino mizerije, čistega kesanja, otožnosti, žalosti in nenehnega moraliziranja svojih dejanj, ki pa nikoli niso dovolj, da bi tvoja pljuča ostala na površju in preprosto dihala svež zrak, ki vate vliva neko upanje v namen tvojega obstoja, temveč se zmeraj in znova najde osebek, ki včasih nekako spominja na iztrebek, ki tvojih pljuč ne pusti pri življenju, temveč jih topi v vodi, pritekli s površja tvojih lic in kar je najhuje, je to, da pri tem doživlja satisfakcijo, ki hrani osebkov ego. Včasih pride ta čas. »Pa ali je tega res treba?« se vprašam. Čeprav te dušenje tvojih občutkov, ki se počasi, pa vendar hitro podirajo, ubija, se na koncu iz amebe spremeniš v večcelično ptico, ki poleti dosti višje, kakor hodijo vsi povprečneži, ki so nekdaj dušili tvoja pljuča. Zato res včasih pride ta čas. Zato tudi pri meni obstaja perioda mojega obstoja, ki me definira tudi danes.

Zbudim se v ozračju svojega še vedno vlažnega, suhoparno črno-belega vzglavnika. Nepopisna je bolečina, ki oblije podlago, na katero so pritrjene moje oči, moje oči, ki me sodijo v odsevu moje bolečine. Kot po navadi sem nejevoljna in nemarna. Kaj bo pa danes presodil sodnik iz odseva? Trudno vstanem. Čutim napetost in kako trepetam. Prosim, ne poglej. Reši se umika še enega notranjega krika! Reši se, prosim te! Ko se še nagovarjam, da naj odneham, znajdem se, ko stojim pred njim. Pred replikatorjem moje krute resnice, s katero živim iz dneva v dan. Pogledam se. Gledam se. Oči vozijo po stezah, mojih obraznih potezah, in jih absorbirajo. Kako boli. Ta bolečina se vleče vse od volumna vseh gora na mojemu nosilcu obraza, koži in formira grenkobo v vseh pogledih. Še vedno boli. Boli me od zunaj … pa še kako bolj močno in peklensko zaudarja od znotraj. Sprijaznim se in pogledam na uro. Pozna sem že. Na izsušene okončine, s katerimi hodim, poveznem hlače, ki pa so tako ali tako usoda spletke današnje poniževanja kletke, nove debate paličaste konstrukcije moje genske produkcije. Kaj bom pa danes? Morda raven makadam? Nikoli se ne ve. Nataknem si še majico. Saj ne vem, kaj se mi zdi bolj bizarno: oblačila, ki mi tako ali tako ne prijajo, ali površina, na kateri visijo … kakorkoli. Svojo obrazno Himalajo zalijem z vodo. Ko zapeče površja problem, v meni ugasne do sebe še en ljubezni objem. Boli me še naprej in še naprej. Mogoče pa bo tabletka pogasila bolečine ogenj? Čeprav nerada, pogoltnem minimalistično roza jajčko – da mogoče ta tabletka, ki je notranjim organom jedka, poteši to grenkobo. S težkimi koraki prestopim prag hiše in mami pomaham v slovo. Še vedno boli. Še vedno prsni koš je poln skrbi. Sram me je. Tako neznansko močno me je sram in še bolj me je sram, ko se Himalaje na obrazu dotakne veter in me spet opomni na mojo trenutno resnico. Sramujem se vsakega centimetra svojega sprednjega dela glave objekta in te obrazne Himalaje, prelite z rdečimi madeži, prav tako. Gledam v tla. Skrbi me. Mojo glavo spet preplavi do same sebe sovraštvo. Še naprej buljim v tla, nočem povzdigniti glave, se pokazati svetu in pokončno hoditi, pa čeprav že velik dosežek jutra bil je nag obraz. Vseeno boli dalje.

Prispem v osnovno izobraževanja ustanovo. Na obraz narišem vsaj normalen izraz, saj veselja ravno ne znam igrati. Pa sem spet zamišljena in ravno ko razmišljam o kemiji svojih občutkov, zazvoni zvonec in že sem pri uri kemije. Pa vseeno, še vedno ni nehalo boleti. Takrat prisede. Ko sedaj pomislim na to, se kesam, da se še isti trenutek nisem presedla. Že moj ne preveč velikodušno razpoložen izraz lahko bi temu Petru bil dovolj, da če me že občutki utapljajo, ne bi dovolil, da me čisto utopi. Pa me je. Ogledoval in buljil je v gorske fenomene, v moje nesreče namene, buljil je … in še dalje … in še dalje! Buljil je, pa čeprav sem ga gledala v oči in videla, da bulji vanje. Takrat me je utopil. Takrat moja pljuča niso mogla niti delno dihati, dušila so se. Še kar naprej so se dušila, jaz pa še vedno nisem razvila škrg ali se naučila plavati na površje, da bi lahko rešila samo sebe. Čeprav tega nisem pokazala, me je prizadelo. Ja, res je, ravno zato, ker sem videla, kako me je opazoval in se gnusil. Pa, Peter, ali ti res ni dovolj, da se še preveč gnusim sama sebi? Se ti zdi, da si želim živeti tako in da je to res moj ideal?! Ali res nisi mogel pogledati vstran? Še preden poči film, se obrnem in si nadenem masko, ki me kamuflira vseh mojih tegob.

Ko je vsega skupaj enkrat končno konec, te moram razočarati, še naprej boli. Na žalost ne neha boleti, kot sem upala. Bolečina, vzdevki in štorije, naslovljene na moje ime, se na mojo dušo nalagajo. Pa upala sem, da ko se v moji glavi krojijo besede, iz njih usodne besedne zveze, iz teh pa usodni boleči stavki, da so ti vendarle zapisani s svinčnikom, da bi se mogoče lahko rešila vsaj ščepca skrbi in nadlog žalosti in bi vsaj nekatere povedi lahko poradirala in olajšala svojo dušo. Ne gre. Vse je zapisano s črno kulico in ko se stavki nabirajo, črna barva ustvarja temo v moji duši. Tako se vedno bolj ne maram, tako svojo dušo param in tako nevede, počasi razpadam. Zdi se, da ta Himalaja, ki se vije po mojemu obrazu, raste in se širi. Tako rastejo in se širijo tudi vsi moji problemi.
        

Prižgem si moderne dobe igračo, ki mi posveti z novimi frazami na dan. Danes grdoba, jutri deska, pojutrišnjem hlod, čez tri dni že Fiona. Ko pa se na zaslonu prelije še smrtne želje zate izkaz, vidiš, kako danes človeška osnova nič več ni dobrota, temveč je to postala škodoželjnost. Saj so samo otroci, ne? »Saj si ti samo deklica, saj boš razumela, kot razumeš vse, pa saj te ne bo prizadelo, ker je vse to samo navaden štos in je smešno,« si verjetno mislijo? Saj ne vem. Pa vseeno, čas še vedno teče in življenje gre naprej.
        

Tako zvečer, ko vse v naši hiši potihne, ti izrazi v mojih mislih ponovno oživijo. Takrat vedno zaboli še bolj, kot je bolelo kadar koli prej. Takrat zame konča se pust in z obraza pade maska. Takrat pod luno in krivimi zvezdami svoje usode obnemim, po nečem, česar nimam, hrepenim, takrat dokončno se utopim, takrat se zdi, da zmanjkalo je kisika in takrat voda iz pljuč izpodriva vodo izza oči, takrat neslišni krik postane moje bolečine dotik, takrat, pod krivimi zvezdami, še bolj je kriv moj obraz, kriv je preklete sodbe iz odseva, takrat krive so še bolj njihove besede. Pogreznem se še globlje, na dno oceana mimikrije čustev, takrat teče iz oči mrtva reka … kakšna reka, celo morje! Pa, ali je možno, da zmaga diši po solinah z rdečih lic? V takšnih razmerah zaspim in zmagi bližje se zbudim.  

Nives Ornik, 9. b

Objavljamo rezultate množičnega tekmovanja v znanju matematike, kjer je sodelovalo 42 učencev.

            Učenci od 1. do 3. razreda so skupno osvojili 16 priznanj za dosežen rezultat na šolskem tekmovanju, za vse ostale učence je bilo tekmovanje v celoti odpovedano (covid-19).

Priznanja prejmejo:

1. razred: Nadja Gradišnik, Tim Roškar, Tadeja Mikiš, Gaber Namestnik

2. razred:Zoja Žižek, Gašper Lasetzky, Nuša Ornik, Jakob Breznik, Matic Pšajd,

                 Ela Jančar, Sara Radovanović, Ema Žugman

3. razred: Lina Kop, Klara Nikl, Izak Lorenčič, Ana Plohl

Vsem tekmovalcem, še posebej dobitnikom priznanj, čestitamo za izkazan trud in znanje.

                                                                                                        Šolska komisija

Potrebujemo:

vinski kozarec

belo olje

vodo

jedilne barve

šumečo tableto

V kozarec sem do polovice vlila belo olje. Potem se dodala navadno vodo. Vode sem dodala toliko, da je bil kozarec do tri četrt poln. Dodala sem 15 kapljic jedilne barve ter eno šumečo tableto.

Daša Češnjaj, 6.a

Več fotografij tukaj

Več fotografij tukaj

Več fotografj tukaj