Več fotografij tukaj

Tudi v skupini Bonbončki v vrtcu v Lokavcu smo se letos posvetili projektu Zdravje v vrtcu z osrednjo temo POČUTIM SE DOBRO. Tekom leta smo nanizali kar nekaj zanimivih aktivnosti, s katerimi smo podkrepili naše dobro počutje v vrtcu.

GLASBENO USTVARJANJE Z ERIKOM IN GAŠPERJEM - POČUTIM SE ODLIČNO

V sklopu prazničnega decembra smo medse povabili dva bodoča profesorja glasbe. S seboj sta imela vsak svojo kitaro in kahon. Nadela sta si še božične kape in nas pričakala v telovadnici. Ko smo s šolarji in najino skupino prišli v telovadnico, je bilo vzdušje enkratno. Najprej sta zapela vsak svojo avtorsko pesem, ki so ju naši otroci že poznali, nato pa sta k sodelovanju povabila še vse otroke. Dobili so orffove instrumente, Erik in Gašper (glasbenika) pa sta jih razdelila v skupine glede na vrsto instrumentov in začelo se je glasbeno ustvarjanje. S sodelavko se nama je dopadlo, da so sodelovali čisto vsi prisotni otroci in se zraven neizmerno zabavali. Na koncu sta nas naučila še dve novi pesmici, ki si jih z veseljem skoraj vsak dan prepevamo, ob koncu smo pa tudi mi njima zapeli nekaj naših pesmic in jima v zahvalo podarili skromna darilca v spomin na nas. Otrokom sta bila res zelo všeč, saj še zdaj sprašujejo, če nas bosta še kdaj obiskala.

PREPOZNAVAM ČUSTVA IN POČUTIM SE PONOSNO

V naši skupini se vsako leto pogovarjamo o družini in medsebojnih odnosih tako doma, kot tudi v skupini. Letos so otroci dobili nalogo, da od doma prinesejo družinsko fotografijo. Bili so zelo pridni, saj jih je večina fotografijo prinesla že naslednji dan. Tako smo se prve dni pogovarjali o tem kaj sploh je družina, kdo so družinski člani in podobno. Ko sva s sodelavko dobili občutek, da so pojme usvojili, smo pa začeli s predstavitvami svojih družin. Najprej sva to storili midve, nato so bili na vrsto otroci, ki so govorili ob fotografiji, ki so jo prinesli. Nato je sledilo ustvarjanje. Vsak otrok si je izbral dva barvna kartona, iz katerih smo naredili hišice. Iz enega je izrezal pravokotnik, iz drugega pa trikotnik. Na pravokotnik so prilepili svojo fotografijo družine, nad pravokotnik pa trikotnik, na katerega smo napisali '' Moje ime je _____ in to je moja družina ''. Hišice smo razstavili na pano v igralnici. Ko smo s tematskim sklopom o družinah opravili, smo prešli na odnose v skupini, kot glavno temo sva si s kolegico tokrat izbrali čustva. Najprej smo si ogledali risanko ''Inside out'' (Vrvež v moji glavi), ki odlično prikaže čustva, ki živijo v glavi glavnega lika v risanki. Po ogledu smo najprej obnovili zgodbo, nato pa našteli vsa čustva, ki so bivala v dekličini glavi. Ko smo jih našteli, sva s sodelavko preverili, kako zelo so spremljali risanko in jim postavili vprašanje kakšne barve so pa bila čustva. Zapomnili so si čisto vse (rumena – sreča, rdeča – jeza, modra – žalost, vijolična – strah), le zelene niso znali poimenovati (gnus). Nato smo risali. Vsak otrok si je lahko izbral dve čustvi in ju narisal s pravilnimi barvami. Vsak dan smo se o tem kaj kdo čuti v različnih situacijah tudi pogovarjali. Npr: če je kdo komu vzel igračo, smo bili žalostni, če je kdo prijatelju pomagal, smo bili veseli in podobno. Ker imamo v naši igralnici veliko ogledalo, smo to tudi izkoristili. Otroci so se postavili predenj in z mimiko obraza ponazarjali čustva (vesel-se smeji, žalosten – joka, …). Prišli smo do skupnega zaključka, da nam je tako v risanki kot tudi med nami najbolj všeč čustvo veselje, zato se trudimo, da ga je čim več. Prav tako smo se naučili pesmico o dobri volji, katero so otroci zelo hitro usvojili in si jo z veseljem vsako jutro zapojemo v jutranjem krogu ob kitari.

NA TRAVNIKU SE POČUTIM RADOVEDNO

V času cvetenja travniških rož smo se ob lepih dnevih odpravili na travnik blizu našega vrtca. Sprva smo samo opazovali kaj se na travniku dogaja, kaj vse tam raste, kaj vse lahko najdemo. V vrtcu smo s pomočjo fotografij spoznavali rastline, jih poimenovali ter opisali. Enako smo storili tudi za žuželke. Večkrat, ko smo bili na travniku ali na sprehodu, več so si otroci zapomnili. Nabrali smo šopek travniških rož in si ga odnesli v vrtec kjer je krasil našo igralnico. Otroci so si rastline dobro ogledali, si eno iz šopka izbrali ter jo narisali. En dan smo se dogovorili, da si pa na travnik s seboj vzamemo fotografije žuželk in rastlin ter lupe za opazovanje. Vsak otrok je najprej dobil fotografijo travniške rože, jo poimenoval in na travniku tudi poiskal. Če kateri ni bil siguren kakšno rastlino išče, so mu drugi otroci hitro priskočili na pomoč. Ko smo našli vse travniške rastline, ki smo jih spoznali (rman, črno deteljo, grintavec, trpotec, kaduljo, kozjo brado, koprivo, veliko marjetico), smo začeli iskati še žuželke. V posodo za opazovanje nam je uspelo ujeti čebelico, katero smo si skrbno ogledali. Otroci so hitro opazili, da je imela na nožicah cvetni prah. Nato smo jo spustili nazaj v naravo. Našli smo še kobilico, mravljice, pikapolonico, metulje in čmrlje. S sodelavko sva zelo veseli, da sva otrokom približali travnik do te mere, da, ko se odpravimo na sprehod, skrbno opazujejo okolico in sami poimenujejo rastline, ki jih vidijo ob poti in se med seboj spodbujajo in pohvalijo.

MED IN KIS KREPITA NAŠE ZDRAVJE – POČUTIM SE ZDRAVO!

V času tedna otroka nas vsako leto obišče čebelar. Takrat imamo tudi tradicionalni slovenski zajtrk (kruh, maslo, med in mleko). Predhodno smo o čebelarju in čebelah govorili v najini skupini. S pomočjo video predstavitev sva otrokom na kratko predstavili življenje čebelic ter kakšne so. Veliko otrok je pri predstavitvi oziroma pogovoru sodelovalo, saj so vedeli, da čebelice nabirajo med in so zelo pomembne za nas in naravo. S kartonov za shranjevanje jajc smo izdelali čebelice. S kolegico sva izrezali obliko, otroci so pa jih s tempera barvo pobarvali, nalepili krila in tipalke. Čebelice smo nato razstavili po igralnici, hodniku in jedilnici. Ko nas je obiskal čebelar, je imel s seboj veliko opreme in pripomočkov. Vse nam je lepo razložil in pokazal, dal pa nam je za pokušino še med. Ob koncu smo mu v zahvalo poklonili čebelico, ki smo jo izdelali in prisluhnili pesmi Čebelar od Lojzeta Slaka.
V istem tednu smo obiskali kisarno družine Simonič. Ogledali smo si postopek pridelave kisa, predstavili so nam vrste kisov, ki smo jih lahko tudi poskusili in jih dobili še za domov.

GIBANJE JE DEL NAŠEGA VSAKDANA - POČUTIMO SE IGRIVO!

Gibanje je pri nas eden izmed pomembnejših dejavnikov v skupini od prvega dne vrtca, pa vse do zadnjega. Imamo to srečo, da je naš vrtec obdan z naravo, kar seveda maksimalno izkoristimo ob lepih, sončnih, suhih dnevih. Ko nam vreme ponagaja, pa se radi odpravimo v telovadnico.
Vsak dan začnemo z jutranjo telovadbo ob glasbi. Sodelujejo čisto vsi otroci – tudi najmlajši. Veliko krat otroci izrazijo željo in sami vodijo jutranja razgibavanja. S sodelavko se trudiva, da pri izbiri vaj upoštevava želje otrok. Veliko krat telovadbo popestrimo z živahno glasbo, pri umirjanju oziroma ob koncu pa veliko krat poseževa po glasbi za sproščanje. Ob lepem vremenu se veliko krat odpravimo na dolgi sprehod, poti imamo veliko, zato veliko krat otroci samo določijo v katero smer bi se odpravili. Na voljo imamo tudi veliko športno travnato igrišče, kjer se lovimo, igramo nogomet, štafetne igre in podobno. Če je prejšnji dan deževalo in je trava mokra, to za nas ni ovira, saj imamo na voljo tudi ploščad. Tam otrokom po navadi s kredo nariševa poligone, kjer neizmerno uživajo. Poleg tega se veliko igramo tudi rajalne igre, kot so Kdo se boji črnega moža, Lisica kaj ješ, Barvice, … Ko je slabo vreme, se pa odpravimo v telovadnico. Tam otroci urijo spretnosti z žogami, ravnotežje, različne oblike gibanja (posnemanje živali), premagovanje raznih poligonov in podobno. V naši skupini nam veliko pomeni glasba. Večkrat si priredimo plesne zabave, kjer plešemo plese, ki se jih skozi vrtčevsko leto naučimo, se gremo Igro s stoli ter plešemo na pesmice, katere so otrokom všeč. Otroci se res zelo radi gibljejo, zato nikoli nimava težav in ne slišiva stokanja, ko se odpravimo na daljši sprehod. To nama je zelo všeč!

GASILCI SO MED NAMI! NI NAS STRAH…

Tema gasilcev je pri nas v skupini zelo priljubljena. Predvsem fantje se zelo radi igrajo, da so gasilci. Iz igrač si sestavijo gasilko cev in se igrajo, da kotiček gori, oni so pa gasilci in gasijo požar. Ko je pust, imamo v vrtcu veliko gasilcev. Letos smo si ogledali risanko o gasilcu Samu, katero je veliko otrok že poznalo.  Vsako leto imamo v tednu požarne varnosti gasilsko vajo, kjer gasilci izvedejo primer evakuacije. Takrat najprej zazvoni sirena, nakar pride v igralnico gasilec ter ukaže, da zapustimo prostor. Včasih se kateri otrok ustraši in začne jokati, letos se to ni zgodilo. Obujemo si čevlje, se odpravimo ven in opazujemo delo gasilcev. Nato nas povabijo do gasilskega doma, kjer nam gasilec predstavi njihovo delo, opremo in gasilski avto. Tega so naši otroci vedno veseli. Pri predstavitvi zelo radi sodelujejo, sploh ko jih gasilci povabijo, da poskusijo gasiti z vodo, da si nadenejo čelade in podobno. Največje veselje pa je seveda zmeraj na koncu, ko nas gasilci z gasilskim avtom zapeljejo en krog. Ob koncu na vprašanje gasilcev ali kdo želi postati gasilec, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati navdušenja naših otrok, ko v en glas zakričijo ''ja!''. Malo za šalo, malo za res, s sodelavko naju za varnost ne skrbi, saj imava v skupini polno bodočih gasilcev.

Več fotografij tukaj

Tudi v letošnjem letu se je vrtec  že 5. leto zapovrstjo pridružil nacionalnemu projektu NIJZ Zdravje v vrtcu. V okviru projekta smo v posameznih skupinah počeli veliko zanimivih dejavnosti, letos na temo Počutim se dobro.
Metulji smo v letošnjem letu skrbeli za dobro počutje otrok z zdravo prehrano ter skozi gibalne dejavnosti, veliko zanimivih dejavnosti na prostem,  kolesarjenje na stadionu,  pohodom in obiskom kmetije.

Sadni in zelenjavni dan
Otroci so predhodno dobili nalogo, da vsakdo prinese eno sadje ali zelenjavo po želji. Na mizi pri vhodnih vratih igralnice smo pridno zbirali sadje ter zelenjavo različnih barv, velikosti in oblik. Otroci so veselo in redno preverjali skoraj vsako sadje in zelenjavo, ki se je na novo pojavilo s prihodom katerega od vrstnikov. Po zajtrku smo se v jutranjem krogu najprej pogovorili o sadju in zelenjavi. Predmete smo poimenovali in opisali, sadeže in zelenjavo prerezali ter pogledali še v njihovo notranjost. Poudarili smo pozitiven učinek obojega za naše zdravje, počutje, rast in razvoj. Vsakega od otrok sem nato povabil k mizi, mu zavezal oči, njegova naloga pa je bila, da s pomočjo tipanja, vonjanja ter okušanja ugotovi, katero sadje ali zelenjavo ima v rokah. Otrokom je bila dejavnost zanimiva in skoraj vsakdo je že nestrpno čakal, kdaj bo prišel na vrsto. Cilj dejavnosti je bil seveda otrokom približati sadje in zelenjavo na prijeten, zanimiv in tudi zabaven način, torej nekoliko drugače. Nato je sledila sadno – zelenjavna malica. Otroci so okušali različne vrste sadja in zelenjave in s kolegico sva bila pozitivno presenečena, da so večinoma poskušali tudi tisto sadje in zelenjavo, katera jim ni bila poznana. Za zaključek dejavnosti smo se igrali igro spomin. Naredili smo dve skupini, eno je vodil vzgojitelj, drugo kolegica pomočnica. Na karticah prve skupine je bilo različno sadje, na karticah druge skupine pa zelenjava. Nato smo skupine zamenjali.

Vsi na kolo, za zdravo telo
Obravnavano temo smo v ponedeljek pričeli s pogovorom. Pogovarjali smo se o prometu – o vrstah prometa, o prevoznih sredstvih, pravilih oziroma predpisih ipd. Takoj je bilo opaziti, da tema otroke zanima, saj so veliko komentirali in spraševali. Ogledali smo si dokumentarni risanki o vrstah prometa ter varnosti na cesti. Otroci so oboje z zanimanjem spremljali in potem smo skupaj ponovili, kar je bilo videno. Kar veliko so otroci že vedeli, vsega pa še ne, tako da so zagotovo spoznali tudi kaj novega. Na ta dan so otroci v vrtec pripeljali tudi svoja kolesa in komaj so že čakali, da bomo pričeli s kolesarjenjem. V ponedeljek zaradi dežja to žal ni bilo možno, od torka do petka pa smo kolesarili vsak dopoldan na našem stadionu. Otroci so najprej prisluhnili pravilom varne vožnje, nato pa so vozili v krogu po atletski stezi. Progo smo popestrili tudi s stožci in drugimi ovirami. V torek so se brez pomožnih koles vozili vsi otroci, razen ene deklice. Bila sva pozitivno presenečena. V četrtek smo omenjeni deklici odstranili pomožna kolesa in ni trajalo dolgo, da se je tudi ona samostojno pričela voziti brez njih. Tega smo bili veseli prav vsi – vzgojitelja, deklica in tudi ostali otroci. V tem tednu smo barvali še številsko pobarvanko na temo prometa in izdelovali letala iz sladolednih palčk ter ščipalk. Teden smo zaključili s slavnostno podelitvijo otroških kolesarskih izkaznic.

Gibalne urice v telovadnici
Tudi v letošnjem letu sva s pomočnico vzgojitelja dala temu področju velik pomen. Vadbene ure smo izvajali ob četrtkih v naši veliki in sodobno opremljeni telovadnici. Vsaka od vadbenih ur je bila skrbno načrtovana in je imela seveda natančno opredeljene cilje. Veseli naju dejstvo, da smo cilje skoraj vselej popolnoma dosegli in da smo do tega prišli na otrokom prijazen, zanimiv in tudi zabaven način. Vsebine so bile zelo raznolike in nekaj vadbenih ur smo na željo otrok tudi ponovili (pri tem smo jih malo preoblikovali). Igrali smo se najrazličnejše tekalne in štafetne igre, na zanimive načine premagovali ovire, prelevili smo se v zimske športnike, vadili veščine z žogo, urili naše ravnotežje, se učili pravilnega prevala naprej ipd. Vadbeno uro smo popestrili tudi z različnimi športnimi rekviziti (obroči, stožci, blazine, skrinje, palice, trampolin, zibajoča se vrv, plezala, razne motorične podlage ….) kot tudi drugimi pripomočki (časopisni papir, slike). Pri vadbenih urah sva zmeraj aktivno sodelovala tudi sama, se vključevala v dejavnosti, otroke spodbujala, jim pomagala, jih motivirala in sprejemala tudi morebitne njihove ideje ter želje. Največje zadovoljstvo pa nama je seveda prinašal viden napredek otrok. Pri nekaterih se je zmanjšal strah pred višino, drugi so izboljšali svojo kondicijo, tretji so se naučili prevala naprej, četrti so dobili boljši občutek za rokovanje z žogo ipd. Prepričana sva, da sva prav vsem prikazala šport kot nekaj prijetnega, veselega, zanimivega in tudi koristnega za naše telo in duha.

Gibanje na prostem
Za otroke je zelo koristno, da se čim več gibajo na prostem, med vrstniki, s katerimi se počutijo sproščene in varne ter da se ukvarjajo z dejavnostmi, v katerih uživajo. V celotnem šolskem letu smo izkoristili skoraj vsakršno priložnost za gibanje na prostem, organizirali pa smo tudi razne dogodke. Izpostavljam tri. 1. OLIMPIJSKI DAN. Izvedli smo ga na našem stadionu, kjer je najprej sledil pozdrav udeležencem, prisluhnili smo himni, razložil sem pravila in dogodek se je lahko pričel. Udejstvovali smo se v štirih disciplinah – tek, tek z ovirami, skok v daljino, met krogle. Ko smo opravili z vsemi štirimi disciplinami je sledila slavnostna razglasitev oz. podelitev medalj prav vsem sodelujočim. 2. ISKANJE SKRITEGA ZAKLADA. Najprej so otroci v igralnici na hrbtno stran velikega (»jumbo«) plakata s flomastri risali in načrtovali pot do skritega zaklada. Nato smo se odpravili na pot po ožji in širši okolici vrtca. Otroci so iskali barvne kuverte, v katerih so bile zapisane gibalne naloge. Vsaka uspešno opravljena gibalna naloga nam je dala namig za pravilno nadaljevanje poti proti zakladu. Na koncu smo ga seveda našli in se posladkali z njegovo vsebino. 3. RAZISKOVANJE TRAVNIKA. Odpravili smo se na krajši izlet do travnika. Ob prihodu smo imeli najprej »mini piknik« na odeji, kjer smo se okrepčali s prigrizki in vodo. Nato sem otrokom razdelil povečevalna stekla in skupaj smo raziskovali življenje na travniku – tako živali kot rastline. Našli smo pajka, deževnika, črička in nekaj hroščev, ujeli smo tudi metulja. Poimenovali smo različne travniške rastline ter povedali njihove zdravilne učinke. Za konec smo iz naravnih materialov postavili še zanimiv poligon, katerega so otroci z veseljem premagovali.

Na kmetiji je lepo

Takoj po zajtrku smo se zbrali v jutranjem krogu in se pogovorili o današnjem mini izletu na domačijo Roškarič. Tega so se otroci že zelo veselili. Gospodar nas je pričakal pred hišo in nam najprej pokazal nekaj kmetijske mehanizacije, in sicer takšne, kakršno so uporabljali nekoč ter takšne, kakršno uporabljajo danes. Demonstriral in razložil nam je tudi, kako so ljudje rokovali s starejšimi pripomočki za delo in kako se je to s časoma spremenilo. Predstavil nam je tudi nekaj dejstev o življenju ljudi nekoč in danes. Potem smo se odpravili v hlev, kjer smo lahko od blizu opazovali krave in svinje. Zunaj smo si ogledali še race, gosi, purane, kokoši in petelina. Potem je sledil ogled lesarske delavnice. Otroci so lahko poizkusili tudi žaganje hloda z ročno žago. Skozi sadovnjak smo se sprehodili še do drugega hleva, v katerem je bil bik. Na kmetiji smo opazili tudi nekaj muck. Nato pa nas je gospodarica povabila v hišo na pogostitev. Pripravila je domače jedi. Na mizi nas je čakal kruh iz krušne peči. Ta je bil namazan z različnimi vrstami domače marmelade ter zaseko. Otrokom so bile na voljo tudi palačinke, okrepčali pa smo se lahko še z domačim kravjim mlekom ali čajem. Skratka, bila je prava domača pojedina. Otroci so bili nad dejavnostjo seveda navdušeni in veseli.

Več fotografij tukaj

Tudi v letošnjem letu se je vrtec  že 5. leto zapovrstjo pridružil nacionalnemu projektu NIJZ Zdravje v vrtcu. V okviru projekta smo v posameznih skupinah počeli veliko zanimivih dejavnosti, letos na temo Počutim se dobro. Zmajčki smo v letošnjem letu skrbeli za dobro počutje otrok skozi gozdno pedagogiko, kuharske delavnice, skrb za ptice, kolesarjenje, z izdelavo glasbil in pravo veselico ob igranju na le-te.

Počutim se dobro v gozdu
Gozd je najbolj zanimiv in skrivnosten prostor. V gozdu smo našli neskončno možnosti za igro in raziskovanje. Gibanje v naravi pa še dodatno spodbuja gibalno in ustvarjalno aktivnost otrok. Obiskovali smo ga jeseni, pozimi in spomladi. V gozd smo prenesli tudi čim več aktivnosti kot so učenje pesmi, ples, petje… Jeseni smo gozd najprej opazovali, raziskovali z lupami in se pogovarjali o gozdnem bontonu. Z gozdom moramo skrbno ravnati, zato smo se skupaj z otroci naučili, da v gozdu ne uničujemo rastja, gob in mahu; spoštujemo živa bitja in jih ne poškodujemo; v gozdu je prepovedano kuriti ker ogenj uniči drevesa, rastline in živali; smeti in odpadki ne spadajo v gozd in jih za seboj pospravimo; gozdnih živali ne vznemirjamo s hrupom; voda je dragocene. Gozd jo čisti, zadržuje in nam jo pomaga ohranjati pitno. Mi sodelujemo in v vodo ne spuščamo škodljivih snovi. V gozdu smo spoznavali gozdna tla, jih raziskovali z lupami, gozd spoznavali skozi čutila – poslušali veter, ptice, korake na gozdni cesti, po listju, vohali travo, zemljo, gobe, odpadlo listje, dotaknili smo se mahu, praproti, storžev, svežih listov, suhih listov, debla listavcev in iglavcev spoznavali smo razliko med listavci in iglavci; da imajo listi različne značilnosti in da lahko po njih prepoznamo vrsto drevesa. V gozdu smo za vsak letni čas najprej poiskali značilnosti. Spoznali in naučili smo se pesem Botra jesen, nabrali listje, storže, plodove in izdelali botro jesen v igralnici vrtca. V gozdu smo se naučili tudi ples Živali jeseni in gozdnim živalim peli pesem Jaz gradim prijateljstvo in  Jesensko pesem. Nabirali smo gozdne plodove, veje, listje in v igralnici ustvarili gozd (pobarvali smo tulce, na veje prilepili suho listje in veje postavili v tulce). Nastala so prečudovita drevesa. V gozdu smo tudi nabirali kostanje, jih skuhali, okušali in se z njimi in gozdnimi plodovi igrali v igralnici. Igrali smo se z jesenskim listjem, na kup so nosili veje, listje, prst, plodove in kuhali pojedino za živali iz pravljice Mojca Pokrajculja in improvizirali gibanje živali, se lovili in skrivali za drevesi.. V gozdu smo izvajali naravne oblike gibanja. Hodili smo po strmem hribu navzdol in navzgor, tekali, se plazili, skakali čez veje, hodili po deblu. Ko smo razvijali igro v naravi se nam je porodila ideja, da naredimo hiško iz vej za živali iz pravljice Mojca Pokrajculja. Otroci so prinašali veje, sodelovali in skupaj smo ustvarili veliko hišo iz vej. Ob njej smo se pogovarjali, prepevali in plesali. V gozdu smo z lopatkami, vedri in lupami raziskovali gozdna tla in živali. Spomladi smo v gozdu opazovali drevesa, barvitost gozda, gozd je ozelenel, pripravila sem igro Bingo, kjer so otroci iskali zvonček, trobentico, mačice, vijolice, deževnika, luže, ptičje gnezdo, pajka,  polže. Iz tega se je razvilo podrobno raziskovanje polža, ki smo ga opazovali v igralnici, ga hranili in ga nato vrnili v naravo. Na bližnjem travniku pa smo našli tudi gosenico in opazovali njen razvoj. Ob nabiranju zvončkov za mamice smo se naučili deklamacijo Neže Maurer: Mamici. Otroci so vso leto v gozdu zelo uživali, ga raziskovali in z vsakim dnem se je njihovo raziskovanje nadaljevalo, nadgrajevali so igro in razvijali domišljijo. Preprosto uživali v naravi.
 
Na kolo za zdravo telo
Potreba po gibanju in igri sta primarni otrokovi potrebi. Z gibanjem otrok preizkuša kaj zmore, gradi zaupanje vase, ob tem pa doživlja veselje, ponos ob razvijanju sposobnosti in spretnosti. Ob izvajanju gibalne dejavnosti se otrok dobro počuti, pridobiva si samozavest. Z otroki smo se odločili, da bodo skupaj s starši v vrtec pripeljali kolesarsko opremo ali si jo izposodili v vrtcu (kolesa, poganjalce, skiroje, čelade). Spoznali smo kolo in kolesarsko opremo. Otroci so se seznanili tudi s tem, da mora biti kolo tehnično brezhibno in pravšnje velikosti za posameznega otroka. Otrok mora, ko sedi na kolesu, poganjalcu z obema nogama doseči tla. Seznanili so se tudi s tem, da moramo biti na kolesu tudi primerno oblečeni in moramo vedno nositi kolesarsko čelado, saj ta ustrezno zaščiti otrokovo glavo pred padcem. Kolesarsko čelado smo si ogledali in povedali, da mora tudi ta ustrezati velikosti otrokove glave.  Ker je za otroke pomembno, da čim prej obvladajo spretnosti, ki so potrebne za vožnjo s kolesom smo razvijali ravnotežje, koordinacijo, ustavljanje, speljevanje, varnostno razdaljo med kolesarji, pridobivali so spretnosti vožnje s kolesom in premagovali strah pred vožnjo s kolesom, poganjalcem, skirojem. Prvih nekaj dni smo otroke navajali samo na spretnost s kolesom, varno ustavljanje, speljevanje in razdaljo med kolesi. V prihodnjih dnevih smo vozili slalom, ki smo ga spreminjali povečevali in zmanjševali razdalje med ovirami in ob koncu naredili štafetne igre z kolesi. Otroci so naredili dve koloni. Vsak izmed otrok je peljal slalom okrog stožcev in se čim prej vrnil v kolono.  Ob vrnitvi je slalom nadaljeval drug otrok. Tista kolona otrok, ki je prva končala je bila zmagovalec. Otroci so zelo dobro sodelovali med seboj, se spodbujali predvsem pa skrbeli za varnost in razdaljo med kolesi.  Otroci so bili zelo spretni in dosledno upoštevali pravila. Veliko otrok se je navadilo na kolesarske čelade in si jih od zdaj naprej z veseljem nadenejo.  Na koncu smo vsakemu otroku podelili tudi medaljo za sodelovanje.

Sadni dnevi
Skozi zgodbo Zelo lačna gosenica, ki smo jo tudi dramsko uprizorili,  smo spoznali različno sadje. Vsak otrok je v »čarobni vreči« otipaval sadje in ga poskusil prepoznati po obliki. Sadje smo nato poimenovali, ga opisovali, razvrščali po barvi, vonjali in okušali. Otroke sem seznanila z zdravim načinom življenja in podarila, da je sadje zelo dobro za naše počutje in zdravje. Držimo se reka: Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran. Otroci so si sami pripravili tudi sadna nabodala, sadne kupe, sadne napitke in sadne krožnike. Sadje so narezali na manjše koščke in nato po želji oblikovali sadna nabodala.  Ker pa je sadja še zmeraj bilo dovolj smo z otroci razmišljali kaj vse bi lahko še pripravili iz sadja. Prišli smo do odločitve, da pripravimo marmelado. Zato je vsak izmed otrok dobil tudi nalogo, da v vrtec prinese eno jabolko ali hruško. Najprej smo skupaj prebrali recept za pripravo marmelade (sadje, sladkor, voda, želin).  Otroci so povedali, katere sestavine potrebujemo in jih pripravili na mizo.  Sadje smo nato umili, z vzgojiteljico sva sadje olupili otroci pa so razvijali spretnosti pri rezanju z nožem. Sadje so narezali na majhne koščke in ga stresli v veliko posodo za kuhanje marmelade. Otroci so mešali, dodajali in iztisnili limonin sok, sladkor, želin. Ves čas so opazovali in sodelovali pri pripravi. Zelo so uživali in komaj čakali, da jo poskusijo. To smo storili pri sadni malici. Bila je zelo dobra in poskusili so jo skoraj vsi. Tudi tisti otroci, ki sadja običajno ne jedo. Seznanili smo se tudi z deklamacijo Marmelada. V spomladanskih dneh smo se odločili, da si pripravimo nekaj osvežilnega. To je bil domači sladoled. Pripravili smo si sladoled iz jagod. Tudi tokrat smo najprej prebrali recept, pripravili pripomočke. Za pripravo sladoleda smo potrebovali posodo, sladkor, vanili sladkor, sladko smetano, jagode, palični mešalnik. Jagode so otroci narezali na manjše koščke in nato dodali vse potrebne sestavine, ki smo jih zmešali z paličnim mešalnikom. Posodice za lučke smo nato napolnili s sladoledno maso. Lučke smo odnesli v zmrzovalnik in jih poskusili že takoj naslednji dan pri sadni malici. Sladoled je bil več kot odličen in osvežilen.

Poskrbimo tudi za ptice
Ko zapade sneg tudi ptice potrebujejo našo pomoč. Če zima ni premrzla, ptice lahko najdejo dovolj hrane v naravi. Ko pa so temperature zelo nizke ali zapade veliko snega, so ptice vesele naše pomoči. Z otroki so se najprej pogovarjali o zimi, spodbujale sva zavedanje o skrbi za vse živali pozimi, še posebej pa smo se osredotočili na ptice. Pogovarjali smo se kje ptice dobijo hrano, jih prepoznavali in poimenovali na fotografijah ptice, ki prezimijo zimo pri nas in ptice selivke (sinica, plavček, vrabček, lastovica, štorklja…) ter se naučili kako skrbeti zanje v zimskem času. Naučili smo se tudi deklamacijo Vrabček. Skupaj smo si ogledali ptičjo krmilnico in jo nastavili pred okno igralnice in vanjo natrosili semena. Otroci so si tudi sami izdelali ptičje krmilnice iz kartona, jih pobarvali in izdelali ptice iz umetne mase. Odločili smo se, da za ptice pripravimo tudi pogače. Otrokom predstavim postopek za izdelav pogače, sredstva in material. Potrebovali smo  veliko skledo, kuhalnico, kokosovo mast, različna semena, bombažno vrvico, plastične modelčke. Otroci so na majhne koščke nadrobili kokosovo mast, skupaj smo jo raztopili, dodali semena in dobro premešali. Ko se semena napila masti in ohladila, smo ločke napolnili in vanjo dodali vrvico, da smo pogače kasneje lahko obesili na drevesa pred igralnico. Napolnjene modelčke z mastjo in semeni smo odnesli na okensko polico kjer se je mast strdila. Pripravljene pogače smo naslednji dan obesili pred igralnico vrtca in vsak dan podrobno opazovali ptice. Največkrat so nas obiskali vrabčki, siničke in plavčki, ki so jih otroci kasneje že dobro razlikovali. Ob koncu smo se naučili tudi pesem o Sinički in jo skupaj prepevali.

Pojem in igram, vse izdelam sam
Glasba nas spremlja skozi celo leto in vsak dan. Zjutraj poslušamo živahnejšo glasbo, ob glasbi telovadimo, da prebudimo in razgibamo telo, v času počitka pa prisluhnemo umirjeni, prijetni klasični glasbi. Ker smo si želeli popestriti praznični december smo vključili glasbo. Otroke in njihove starše sem prosila, da v vrtec prinesejo odpadni material-odpadni papi, konzerve, manjše škatle, tulce, gumice, vrvice, usnje, plastenke… Z otroki smo najprej opazovali ves odpadni material in razmišljali katera glasbila in kako bi lahko izdelali iz odpadnega materiala. Otroci so imeli odlične ideje-izdelajmo bobne, saksofon, trobento, harmoniko, ropotuljo…Zato smo se lotili dela. Razdelili smo se v skupine. Prva skupina je izdelovala harmoniko iz papirja in kartona, na karton so naslikali tipke, preluknjali papir in luknje povezali z vrvico, papir pa pregibali. Tako je nastala harmonika. Druga skupina je kaširala bobne, ki so jih nato pobarvali s tempera barvami, čez konzervo pa smo napeli usnje. Ko so otroci tolkli po usnju z rokami so ustvarili čudovit zvok in spoznavali različne ritme. Tretja skupina je izdelovala kitare. Plastenke od mehčalca, tekočega pralnega praška so najprej kaširali, z vzgojiteljico sva izrezali luknje na kitari, kitare so pobarvali s tempera barvo in na koncu smo dodali še strune in vrvico, da so kitaro lahko obesili okrog vratu. Četrta skupina je izdelovala trobente. Tulce smo zlepili, jih pobarvali iz gumbov naredili tipke. Vse instrumente iz odpadnega materiala smo uporabljali in nanje igrali ves praznični december. Nanje smo zaigrali krajanom občine Sv. Ana in jih zaželeli lepe praznike in srečno novo leto. Naučili smo se dve ljudski pesmi Jaz sem muzikant in Šmentana muha kateri so otroci z veseljem spremljali z inštrumenti.

SPOŠTOVANI STARŠI!

Danes dne, 24. 6. 2020 smo skupaj z učenci sneli šolsko zastavo tako na centralni šoli kot podružnici in na njeno mesto obesili tisto počitniško "JUHUHU, POČITNICE SO TU". Dovolite mi, da se vam ob zaključku pouka zahvalim za vaše nesebično sodelovanje in razumevanje v času epidemije, ki nas je vse dodobra presenetila. Pouk na daljavo je bil za nas in za vas preiskušnja, ki je zagotovo brez vas ne bi zmogli. Še enkrat prejmite velik HVALA tako v mojem kot v imenu vseh učiteljev OŠ Sveta Ana.

                                                                                                                                                                                                                      Ravnatelj

Več fotografij tukaj

Več fotografij tukaj

Od marca do maja 2020 je bil razpisan FOTO natečaj z naslovom

POZDRAV POMLADI – NARAVA SE PREBUJA

Sodelovali ste lahko vsi učenci naše šole.

Fotografije je poslalo 10 učencev:

Brin, Marcel, Aljaž   4.r

Daša, Eva Marija   6.r

Vid, Vita, Maja, Julija   7.r

Tamara 9.r

Komisija je prispele fotografije (33) pregledala in izbrala 5 najboljših in najbolj domiselnih.

Vsi sodelujoči prejmejo pohvalo za sodelovanje, nagrajenci pa praktično darilo. Pohvale in nagrade bodo podeljene zadnji šolski dan v razredu.

Prispele fotografije bodo objavljene tudi v šolskem časopisu Anine novičke.

Prvo nagrado je prejela Tamara iz 9. razreda.

9. 3. 2020, torej teden dni pred razglasitvijo epidemije, je bilo na 2. osnovni šoli Slovenska Bistrica izvedeno državno tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje. Na tekmovanju so sodelovali tekmovalci v različnih starostnih skupinah. Z naše šole se ga je udeležila učenka 9. b Nives Ornik in bila nadvse uspešna. Osvojila je namreč zlato priznanje. Iskreno ji čestitamo za ves trud in prizadevnost, ki ju je vložila v dolge priprave in v tekmovanje. Bravo, Nives!

Namesto spisa z državnega tekmovanja, ki po pravilih ostane pri komisiji, pa lahko tukaj preberete Nivesino črtico, ki je prava mala literarna mojstrovina.

Mateja Kramberger

OBRAZNA HIMALAJA

Včasih pride ta čas, ko manjka ti karizme in ljubezni, ko vse prepreke naenkrat se zdijo prave bolezni, ko besede bolijo bolj kot po navadi in ko se skupek idealizacij populacije kaže kot goreče srce … pa ne tisto hrepeneče goreče srce, temveč srce, ki v tebi goreče prepereva, tisti plamen, ki osivi srce, ga spremeni v saje in ga posrka v neprekinjeno ravnino mizerije, čistega kesanja, otožnosti, žalosti in nenehnega moraliziranja svojih dejanj, ki pa nikoli niso dovolj, da bi tvoja pljuča ostala na površju in preprosto dihala svež zrak, ki vate vliva neko upanje v namen tvojega obstoja, temveč se zmeraj in znova najde osebek, ki včasih nekako spominja na iztrebek, ki tvojih pljuč ne pusti pri življenju, temveč jih topi v vodi, pritekli s površja tvojih lic in kar je najhuje, je to, da pri tem doživlja satisfakcijo, ki hrani osebkov ego. Včasih pride ta čas. »Pa ali je tega res treba?« se vprašam. Čeprav te dušenje tvojih občutkov, ki se počasi, pa vendar hitro podirajo, ubija, se na koncu iz amebe spremeniš v večcelično ptico, ki poleti dosti višje, kakor hodijo vsi povprečneži, ki so nekdaj dušili tvoja pljuča. Zato res včasih pride ta čas. Zato tudi pri meni obstaja perioda mojega obstoja, ki me definira tudi danes.

Zbudim se v ozračju svojega še vedno vlažnega, suhoparno črno-belega vzglavnika. Nepopisna je bolečina, ki oblije podlago, na katero so pritrjene moje oči, moje oči, ki me sodijo v odsevu moje bolečine. Kot po navadi sem nejevoljna in nemarna. Kaj bo pa danes presodil sodnik iz odseva? Trudno vstanem. Čutim napetost in kako trepetam. Prosim, ne poglej. Reši se umika še enega notranjega krika! Reši se, prosim te! Ko se še nagovarjam, da naj odneham, znajdem se, ko stojim pred njim. Pred replikatorjem moje krute resnice, s katero živim iz dneva v dan. Pogledam se. Gledam se. Oči vozijo po stezah, mojih obraznih potezah, in jih absorbirajo. Kako boli. Ta bolečina se vleče vse od volumna vseh gora na mojemu nosilcu obraza, koži in formira grenkobo v vseh pogledih. Še vedno boli. Boli me od zunaj … pa še kako bolj močno in peklensko zaudarja od znotraj. Sprijaznim se in pogledam na uro. Pozna sem že. Na izsušene okončine, s katerimi hodim, poveznem hlače, ki pa so tako ali tako usoda spletke današnje poniževanja kletke, nove debate paličaste konstrukcije moje genske produkcije. Kaj bom pa danes? Morda raven makadam? Nikoli se ne ve. Nataknem si še majico. Saj ne vem, kaj se mi zdi bolj bizarno: oblačila, ki mi tako ali tako ne prijajo, ali površina, na kateri visijo … kakorkoli. Svojo obrazno Himalajo zalijem z vodo. Ko zapeče površja problem, v meni ugasne do sebe še en ljubezni objem. Boli me še naprej in še naprej. Mogoče pa bo tabletka pogasila bolečine ogenj? Čeprav nerada, pogoltnem minimalistično roza jajčko – da mogoče ta tabletka, ki je notranjim organom jedka, poteši to grenkobo. S težkimi koraki prestopim prag hiše in mami pomaham v slovo. Še vedno boli. Še vedno prsni koš je poln skrbi. Sram me je. Tako neznansko močno me je sram in še bolj me je sram, ko se Himalaje na obrazu dotakne veter in me spet opomni na mojo trenutno resnico. Sramujem se vsakega centimetra svojega sprednjega dela glave objekta in te obrazne Himalaje, prelite z rdečimi madeži, prav tako. Gledam v tla. Skrbi me. Mojo glavo spet preplavi do same sebe sovraštvo. Še naprej buljim v tla, nočem povzdigniti glave, se pokazati svetu in pokončno hoditi, pa čeprav že velik dosežek jutra bil je nag obraz. Vseeno boli dalje.

Prispem v osnovno izobraževanja ustanovo. Na obraz narišem vsaj normalen izraz, saj veselja ravno ne znam igrati. Pa sem spet zamišljena in ravno ko razmišljam o kemiji svojih občutkov, zazvoni zvonec in že sem pri uri kemije. Pa vseeno, še vedno ni nehalo boleti. Takrat prisede. Ko sedaj pomislim na to, se kesam, da se še isti trenutek nisem presedla. Že moj ne preveč velikodušno razpoložen izraz lahko bi temu Petru bil dovolj, da če me že občutki utapljajo, ne bi dovolil, da me čisto utopi. Pa me je. Ogledoval in buljil je v gorske fenomene, v moje nesreče namene, buljil je … in še dalje … in še dalje! Buljil je, pa čeprav sem ga gledala v oči in videla, da bulji vanje. Takrat me je utopil. Takrat moja pljuča niso mogla niti delno dihati, dušila so se. Še kar naprej so se dušila, jaz pa še vedno nisem razvila škrg ali se naučila plavati na površje, da bi lahko rešila samo sebe. Čeprav tega nisem pokazala, me je prizadelo. Ja, res je, ravno zato, ker sem videla, kako me je opazoval in se gnusil. Pa, Peter, ali ti res ni dovolj, da se še preveč gnusim sama sebi? Se ti zdi, da si želim živeti tako in da je to res moj ideal?! Ali res nisi mogel pogledati vstran? Še preden poči film, se obrnem in si nadenem masko, ki me kamuflira vseh mojih tegob.

Ko je vsega skupaj enkrat končno konec, te moram razočarati, še naprej boli. Na žalost ne neha boleti, kot sem upala. Bolečina, vzdevki in štorije, naslovljene na moje ime, se na mojo dušo nalagajo. Pa upala sem, da ko se v moji glavi krojijo besede, iz njih usodne besedne zveze, iz teh pa usodni boleči stavki, da so ti vendarle zapisani s svinčnikom, da bi se mogoče lahko rešila vsaj ščepca skrbi in nadlog žalosti in bi vsaj nekatere povedi lahko poradirala in olajšala svojo dušo. Ne gre. Vse je zapisano s črno kulico in ko se stavki nabirajo, črna barva ustvarja temo v moji duši. Tako se vedno bolj ne maram, tako svojo dušo param in tako nevede, počasi razpadam. Zdi se, da ta Himalaja, ki se vije po mojemu obrazu, raste in se širi. Tako rastejo in se širijo tudi vsi moji problemi.
        

Prižgem si moderne dobe igračo, ki mi posveti z novimi frazami na dan. Danes grdoba, jutri deska, pojutrišnjem hlod, čez tri dni že Fiona. Ko pa se na zaslonu prelije še smrtne želje zate izkaz, vidiš, kako danes človeška osnova nič več ni dobrota, temveč je to postala škodoželjnost. Saj so samo otroci, ne? »Saj si ti samo deklica, saj boš razumela, kot razumeš vse, pa saj te ne bo prizadelo, ker je vse to samo navaden štos in je smešno,« si verjetno mislijo? Saj ne vem. Pa vseeno, čas še vedno teče in življenje gre naprej.
        

Tako zvečer, ko vse v naši hiši potihne, ti izrazi v mojih mislih ponovno oživijo. Takrat vedno zaboli še bolj, kot je bolelo kadar koli prej. Takrat zame konča se pust in z obraza pade maska. Takrat pod luno in krivimi zvezdami svoje usode obnemim, po nečem, česar nimam, hrepenim, takrat dokončno se utopim, takrat se zdi, da zmanjkalo je kisika in takrat voda iz pljuč izpodriva vodo izza oči, takrat neslišni krik postane moje bolečine dotik, takrat, pod krivimi zvezdami, še bolj je kriv moj obraz, kriv je preklete sodbe iz odseva, takrat krive so še bolj njihove besede. Pogreznem se še globlje, na dno oceana mimikrije čustev, takrat teče iz oči mrtva reka … kakšna reka, celo morje! Pa, ali je možno, da zmaga diši po solinah z rdečih lic? V takšnih razmerah zaspim in zmagi bližje se zbudim.  

Nives Ornik, 9. b

Objavljamo rezultate množičnega tekmovanja v znanju matematike, kjer je sodelovalo 42 učencev.

            Učenci od 1. do 3. razreda so skupno osvojili 16 priznanj za dosežen rezultat na šolskem tekmovanju, za vse ostale učence je bilo tekmovanje v celoti odpovedano (covid-19).

Priznanja prejmejo:

1. razred: Nadja Gradišnik, Tim Roškar, Tadeja Mikiš, Gaber Namestnik

2. razred:Zoja Žižek, Gašper Lasetzky, Nuša Ornik, Jakob Breznik, Matic Pšajd,

                 Ela Jančar, Sara Radovanović, Ema Žugman

3. razred: Lina Kop, Klara Nikl, Izak Lorenčič, Ana Plohl

Vsem tekmovalcem, še posebej dobitnikom priznanj, čestitamo za izkazan trud in znanje.

                                                                                                        Šolska komisija

Potrebujemo:

vinski kozarec

belo olje

vodo

jedilne barve

šumečo tableto

V kozarec sem do polovice vlila belo olje. Potem se dodala navadno vodo. Vode sem dodala toliko, da je bil kozarec do tri četrt poln. Dodala sem 15 kapljic jedilne barve ter eno šumečo tableto.

Daša Češnjaj, 6.a