Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je izdalo Rokovnike za prijavo v 1. letnik srednješolskih programov 2020/21 . V Rokovnikih so objavljene dejavnosti in datumi, ki so povezani z vpisom v srednjo šolo. 

https://www.gov.si/teme/vpis-v-srednjo-solo/  

Na naši šoli, je bilo v četrtek tekmovanje v košarki. Prvo mesto, tako med dekleti, kot med fanti, so osvojili, učenci OŠ Sveta Ana! Sodelovali so učenci, iz OŠ: Lenart, Voličina, Sveta Trojica, Jurovski Dol, Benedikt in Sveta Ana.

Najboljša igralca turnirja, sta bila Kristjan in Urban Ornik, ki je dosegel tudi največ košev. Med dekleti, sta bili najboljši, Nika Koler Gosak in Larisa Toplak.

Čestitamo!

Mentorja: Martina Urbanič Rajšp in Mihael Peran

Več fotografij tukaj

V tednu otroka smo v oddelkih podaljšanega bivanja izvajali različne aktivnosti. Nekateri učenci so skupaj z učiteljicami pekli ameriške palačinke, izdelovali čokoladne in rafaelo kroglice, pekli navadne piškote ter pripravljali pica-kruhke. Lotili smo se tudi izdelave papirnatih vrečk ali »škrnicljev« za pokovko in tudi za kostanje. Izdelovali smo tudi lončke za pisala iz papirnatih tulcev, ki smo jih okrasili s papirnatimi izrezki. Pomerili smo se v štafetnih igrah na velikem igrišču v mešanih skupinah.

Martina Urbanič Rajšp

Več fotografij tukaj

V tednu otroka smo počeli veliko stvari. V četrtek 10.10.2019 smo si učenci od šestega do devetega razreda šli v kulturni dom pogledati film z naslovom Čudo.

Zgodba govori o dečku, ki se je rodil z gensko napako ter v svojih enajstih letih življenja prestal že sedemindvajset operacij, da je lahko videl, dihal brez pomoči in slišal ter veliko operacij, ki so mu nekako poskušale popraviti obraz. Auggi je imel deformiran obraz. Zelo se je v izgledu razlikoval od drugih in tudi zato je starejše bolje sprejemal kot svoje vrstnike saj otroci nikoli ne znajo skriti tega kar občutijo, starejši pa da. Imel je skrbno mamo, ki se je odkar se je on rodil odpovedala vsemu, saj je skrbela za njega, oče ga je imel prav tako rad in skupaj sta počela veliko stvari. Imel je tudi sestro Olivio, ki so jo klicali Via, njegova sestra je bila od majhnega zapostavljena saj se je ves svet vrtel okoli Auggija, imela ga je rada ampak včasih je pogrešala bližino ter zanimanje staršev, ki je primanjkovala. Do petega razreda se je Auggi šolal doma saj ni želel iti v javnost, ker je vedel kaj ga bo čakalo, ampak se je s starši odločil, da bo vseeno šel v šolo. Bile so še počitnice in ravnatelj ga je sprejel pred šolo ter mu v svoji pisarni povedal kaj se bo dogajalo čez vso leto, prišli so tudi trije bodoči Auggijevi sošolci ter mu razkazali šolo.

Auggi je bil zelo dober v naravoslovnih predmetih in tudi učilnica mu je bila všeč saj je videl več stvari kot pa doma. Prišel je čas za šolo in čeprav ga je bilo strah je vseeno vedel, da je bolje če gre. V šoli je bil sam, ni imel nikogar s komer bi se lahko družil. Pri naravoslovju so pisali kratek test in deček, ki ga je med počitnicami vodil po šoli ni vedel nič, zato se je Auggi odločil, da mu bo pomagal in Jack-tako mu je bilo ime- se je razveselil in tako je on prepisal odgovore Auggi pa se je počutil dobro saj je lahko pomagal. Pri kosilu se mu je Jack zahvalil in Auggi mu je ponudil pomoč, da bi mu pomagal pri učenju, deček je privolil in tako sta skupaj odšla domov. Veliko sta se družila in postala prijatelja. Jack Auggija ni obsojal po tem kakšen je in ga je imel rad. Prišlo je noč čarovnic in prijatelja sta se pogovarjala kaj bosta, ampak večer preden bi bilo noč čarovnic je psička, ki jo je imela družina raztrgala njegov kostum in je zato moral z drugim v šolo. Zakaj je Auggi imel rad noč čarovnic? Zato, ker je imel masko in če je vso leto hodil z pogledom uprtim v tla je vsaj za noč čarovnic lahko imel pogled uprt v zrak, v ljudi, okolico. Ljudje niso vedeli kdo je pod masko, nihče se ga ni bal dotakniti in to je zanj bilo nekaj najlepšega. Prišel je v razred in slišal grde stvari, ki so prihajale iz ust Jacka in drugih sošolcev. Odločil se je, da se ne bo več družil z njim. Jacku ni bilo jasno kaj se je zgodilo in je bil žalosten, da z Auggijem nista bila več prijatelja. Summer je bila deklica s katero sta se spoprijateljila in tudi Summer je dala vedeti Jacku kaj je naredil narobe. V dvojicah so morali delati projekt pri naravoslovju in Jack je tako izrabil priložnost ter se upravičil in tudi spoprijateljil z Auggijem.

Olivia je med vsem tem časom začela obiskovati dramski krožek, z njeno najboljšo prijateljico se nista več pogovarjali in se je tudi ona počutila osamljeno. Na srečo je spoznala prijetnega fanta s katerim sta se tudi zaljubila in postala par. Ko je prišel nastop se je njena prijateljica odločila, da ji bo predala vlogo saj se je zlagala, da se ne počuti dobro. Olivieni starši niso pričakovali nje v glavni vlogi zato sta bila oba presenečena in zelo ponosna na njo. Zgodba se zaključuje z načrtovanim izletom v Pensilvanio kjer se tudi Jack in Auggi znajdeta v težavah vendar ju rešijo sošolci in spoznajo, da Auggi ni tako slab fant kakor so mislili in tako on dobi več prijateljev.

Ob koncu šolskega leta Auggi dobi nagrado katere sploh ni pričakoval in vsi so bili ponosni nanj tudi sam nase čeprav se je vprašal kaj je naredil takšnega, da si je to zaslužil in tako se zgodba konča. Bistvo je to, da nikoli ne sodi človeka po tem kako izgleda, ne moreš vedeti kaj človek prestaja, zakaj je takšen. Poznamo pregovor, ki pravi:« Ne sodi knjige po platnicah«, ne moreš vedeti kakšna je knjiga če sklepaš samo po tem kako izgleda, kakšen naslov ima, kako je velika, kakšne barve je. Zato tudi nikoli ne sodite človeka, ker ko ga bolje spoznate lahko vidite, da ste imeli zelo napačno mnenje o tem kakšen je. Čudo govori o neki želji po sprejemanju, je knjiga oziroma film preizkušenj v katerih se ljudje ne znajdejo sami. Kot sem že rekla nikoli ne sodite druge, saj se lahko kdaj zgodi to, da boste vi tisti ki vas bodo sodili in verjamem, da se takrat ne boste dobro počutili, ker se tudi ljudje katere se sodi ne.

Lana Donko Oprešnik

On Friday, 6 students from every school of the administrative unit Lenart visited the military post in Maribor.

Our class couldn't decide which three students from the A and B departments should go, since there was a lot of interest, so we ended up having to draw students. B department chose Sebastijan (not by drawing, but everyone agreed he should automaticly go), Denis and me. The A department drew two of their own students and the third one from B. So, Sebastijan, Denis, me, Leon, Taneja and Nika went to the military post.

On Friday morning, teacher Ana and the accountant drove us to the bus station in Lenart, where the meetup was. Then we waited in Lenart for the bus to arrive that would take us to Maribor.

When we arrived, we first had a presentation and watched a movie about the War for Slovenia, then we had a snack, then we drove to the base of the 72. Brigade of the Slovenian military.There, we split into 2 groups. The first group went to see the modern military vehicles (tanks, trucks) and guns, while the second group went to the Military Museum. There, we saw lots of guns. After an hour, the groups swapped. I enjoyed the modern vehicles and guns more, because the soldiers would let us sit in the vehicles and see the guns as closely as we wanted. After that, we headed back to Lenart.

I really enjoyed the trip because I am a little bit interested in history and military.

THE WEBSITE OF THE SLOVENIAN MILITARY: http://www.slovenskavojska.si/

A DOCUMENTARY ABOUT THE WAR FOR SLOVENIA: https://www.youtube.com/watch?v=fchpbKm6eoY

Jan Ferenc

Več fotografij tukaj

V petek, 11.10 smo se učenci 9. razreda odpravili po poteh Pekrskih dogodkov v bivši 710. učni center v Pekre. Tukaj smo imeli predavanje o obkolitvi učnega centra ter nasploh o osamosvajanju Slovenije. To dogajanje nam je predstavil takratni poveljnik učnega centra Andrej Kocbek. O Pekrskih dogodkih smo si pogledali tudi film. Nato smo imeli še krajšo debato o Mariborski vojašnici natančneje Kadetnici, ter o vključenosti vojske v civilno družbo. Tu nam je povedal da je to posvetu zelo različno in da v Sloveniji ni vojska najbolje vključena med običajne ljudi. Govorili smo tudi o vojaškem poklicu, tu nam je povedal, da ni v vojsko vključen samo tisti, ki je v njej zaposlen, ampak celotna njegova družina, da z zaposlitvijo v SV pride ogromno dela fizičnega kot psihičnega, odrekanja. Ampak, da je obramba domovine in pomoč ob razih nesrečah eno izmed najbolj častnih del, ki jih lahko opravljaš.

Po malici smo se odpravili v vojašnico generala Maistra v kateri je nastanjen 72. motorizirani bataljon ter center vojaških šol SV. Ob prihodu smo se razdelili v dve skupini, OŠ Sv. Ana je pristala v II. Skupini, katera si je ogledala vojaško opremo ter oborožitev, s katero delajo. Preizkusili smo se tudi o metu granate, brez skrbi, ne prave granate, ampak šolske. Po ogledu oborožitve smo se menjali s I. skupino in smo se odpravili v kadetnico, kjer je manjši muzej orožja, ki se je čez čas uporabljalo na slovenskem ozemlju. Po opravljenem ogledu smo se z eno novo izkušnjo odpravili proti Lenartu. Ob prihodu v Lenart smo se poslovili od novih prijateljev ter se odpravili proti šoli, kjer se je že začel kostanjev piknik.

Sebastijan Čeh Fekonja

Več fotografij tukaj